Pregled stanja in učinkovitosti programov okrevanja, ki nudijo možnost dolgoročnih nastanitev

Uroš Perko, projekt Skupnosti MOST, Zavod Pelikan – Karitas (Skupnost Srečanje)

Uvod

Uporaba in porast dovoljenih in nedovoljenih substanc, je velik socialno medicinski problem. Z odvisniki od prepovedanih drog in alkohola se v Sloveniji ukvarja približno 40 programov. V okviru zdravstvenega varstva deluje 18 Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, 2 ambulanti in Center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani. Na področju drog pa delujejo tudi nevladne organizacije in sistem lokalno-akcijskih skupin[1]. Za odvisnike od interneta deluje v državi trenutno le en center v Novi Gorici, kar pa ne zadostuje povpraševanju. Zavedati pa se je tudi potrebno, da z novo tehnologijo prihajajo popolnoma nove odvisnosti, katerih niti še ne poznamo, niti ne vemo, kako jih bomo zdravili.

Trenutno obstajata dve vrsti programov: visokopražni programi, ki zahtevajo abstinenco za sodelovanje v programu in nizkopražni programi, kjer abstinenca ni pogoj za sodelovanje. Nizkopražni programi, ki jih izvajamo v Sloveniji, so predvsem programi zmanjševanja škode. Visokopražni programi so namenjeni tistim, ki so motivirani za popolno opustitev uživanja substanc. Ločimo bolj socioterapevtske in bolj psihoterapevtske usmerjene skupnosti. V Sloveniji trenutno deluje več visokopražnih programov z bivanjskim delom, kateremu sledi tudi faza reintegracije[2]. Kot prvi visokopražni program, je pri nas začela leta 1991 delovati Skupnost Srečanje, namenjena ljudem z različnimi težavami, predvsem zasvojenostmi, prvi samostojni slovenski center pa se je na pobudo Slovenske karitas odprl konec leta 1995 v Novi Gorici. Po končanem bivanjskem delu programa sledi faza reintegracije, ki je namenjena vzdrževanju abstinence, iskanju zaposlitve, šolanju, urejanju življenja. V tej fazi se uporabnikom pomaga pri aktivnem vključevanju v družabno življenje, krepitvi socialne pripadnosti družbenim skupinam z zdravim življenjskim slogom, učenju bolj učinkovitega spoprijemanja s stresnimi situacijami ter življenju v skladu z vrednotami, ki niso kompatibilne z zasvojenostjo. Gre za utrjevanje navad in izkušenj, ki so jih posamezniki dobili v sklopu bivanjskega dela. Za razliko od tujine v Sloveniji nudijo možnosti daljše namestitve za bivše uporabnike le v programu Vrtnica, v sklopu Zavoda Karitas – Samarijan, vsi ostali izvajalci nudijo možnost nastanitve največ do enega leta.

Reintegracija v ZDA

V Združenih državah Amerike je uporabnikom, ki uspešno končajo osnovni rehabitalicijski program, na razpolago program nadaljnje oskrbe (aftercare)[3]. Podobno kot pri nas v Sloveniji imajo uporabniki pomoč v obliki programa 12-stopnic (pri nas v obliki Anonimnih alkoholikov, Anonimnih narkomanov), zunanje obravnave ali program spremljanja in svetovanja. Velika razlika z našo prakso je, da imajo v Združenih državah možnost dolgoročne in neomejene nastanitve v hišah, namenjenim bivšim odvisnikom (Sober houses). Takšne hiše so posamezniku v pomoč pri vzdrževanju abstinence. Glavni cilj teh hiš je opolnomočenje stanovalcev in olajšanje prehoda k popolnoma individualnemu življenju, zagotavljajo dobro socialno podporno mrežo, ker skupaj bivajo posamezniki s podobnimi izkušnjami in cilji. Od uporabnikov se pričakuje, da abstinirajo od alkohola in drog, so zaposleni in spoštujejo hišni red. Vsaka hiša ima svoja, različna pravila, vendar se navadno zahteva, da stanovalci izpolnjujejo zadane naloge, skrbijo za hišo in imajo omejene obiske. Praviloma stanovalci sami plačujejo najemnino. Nekatera domovanja so povezana z lokalnimi podjetji in pomagajo posameznikom do prve zaposlitve. Značilno je tudi, da nekatere hiše zahtevajo udeležbo stanovalcev v programih 12–stopnic, druge pa jo le priporočajo.

V ZDA je veliko različnih tipov hiš, ki so namenjene bivanju bivših odvisnikov. Najpogostejše so: Oxford Houses, Halfway Houses, Minnesota Model ter obsežna mreža hiš Sober Living Network (nastala leta 1995), ki trenutno šteje že 550 hiš v Južni Kaliforniji³. Modeli hiš slonijo na štirih različnih nivojih zahtevnosti. Prvi nivo je najosnovnejši, predstavljajo ga Oxford hiše. Nivo nudi najmanj nadzora in storitev kjer je demokratičen sistem vodenja, z določenimi pravili in vzdrževanjem abstinence. Nekatere hiše zahtevajo udeležbo v terapevtskih programih ali programih samopomoči (Anonimni alkoholiki) različne oblike psihoterapije), vendar ne vse, kakor tudi ne nudijo samih terapevtskih storitev na lokaciji, z izjemo programa Anonimnih alkoholikov, ki se lahko odvija 1 x tedensko v hiši. Drugi nivo se od prvega razlikuje v vodenju. Izvoljen je koordinator, ki je odgovoren in skrbi za nadzorovanje in vzdrževanje reda, držanje pravil ter za reševanje pritožb s strani stanovalcev. Tudi drugi nivo hiš nima terapevtskega programa, ki bi se izvajal na domu, vendar praviloma zahtevajo obvezno udeležbo v nekem zunanjem terapevtskem programu, redno tudi izvajajo teste za prisotnost psihoaktivnih snovi in alkohola. Stroški na obeh nivojih so: najemnina, razni pripomočki, minimalna članarina in ostali redni stroški, ki na drugem nivoju vključujejo tudi plačilo supervizorja ter teste na psihoaktivne snovi, zaradi česar so hiše na drugem nivoju nekoliko dražje od hiš prvega nivoja. Značilnost tretjega nivoja je profesionalno vodenje, tu je več nadzora in bolj strukturirano okolje. Profesionalni terapevti, svetovalci in strokovno osebje skrbi, da rehabilitacija in integracija potekata po zastavljenem planu. Še vedno večina terapij ne poteka na domovih, potekajo pa podporne skupine in skupine, kjer uporabniki pridobivajo socialne in različne življenjske veščine. Hiše na tretjem nivoju so precej dražje od prvih dveh. Pri četrtem nivoju pa gre za bivalne rehabilitacijske programe (komune, terapevtske skupnosti). So strukturirane, imajo stalno prisotno strokovno osebje in nudijo popoln servis, kar pomeni, da vsa zdravljenja, terapije potekajo na licu mesta, znotraj enote. Stanovalci zaradi obsega rehabilitacijskega programa običajno ne morejo delati, vsaj ne polni čas, prav tako ne morejo odhajati in prihajati po lastni izbiri.

Reintegracija v Evropi

V poročilu Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami[4] je razvidno, da se uporabnikom, ki so končali izbrani rehabilitacijski program, nudijo sistemi nastanitev v tako imenovanih tranzicijskih hišah (Halfway houses, Recovery homes). Cilj je zagotoviti strukturirano okolje, dokler uporabniki niso sposobni zaživeti popolnoma samostojno. Od stanovalcev se običajno pričakuje obiskovanje dnevnih terapij, imeti morajo zaposlitev in plačevati najemnino. Glede na stanovanjsko enoto, storitev, servis in državo so stanovalci lahko nameščeni v samostojno stanovanje, lahko si ga še z nekom delijo, lahko imajo le eno sobo, itd. Prav tako je nekje vključeno obvezno terapevtsko svetovanje in podporne skupine, drugje spet je to na lastno željo. Od stanovalcev se pričakuje in zahteva abstinenca.

Socialno reintegracijo vidi vsaka država nekoliko drugače, vendar so osnovni in najbolj temeljni ukrepi skoraj identični, saj med najpomembnejše elemente uvrščajo dober individualni načrt okrevanja, ki vključuje zaposlitev, izobraževanje, nastanitev ter podporo. V poročilu so avtorji⁴enotni, da tudi visoki standardi in priporočila ter navodila o

dobri praksi ne morejo zagotoviti učinkovitosti določenega pristopa. Kaže se potreba po pilotnih študijah o učinkovitosti socialnih reintegracij.

Zaključek

V tujini se je pokazal pozitiven učinek hiš namenjenih uporabnikom po končanem zdravljenju in vzpostavitvi stabilne abstinence. Posamezniki lažje in dolgotrajneje vzdržujejo abstinenco, se hitreje zaposlijo in manj vpletajo v kriminalna dejanja. Večina hiš je nekje na meji med prvim in drugim nivojem, kar pomeni, da se izvršuje vsaj nek minimalni nadzor nad vzdrževanjem treznosti ter nudi ali zahteva udeležbo v obliki terapije (skupine Anonimnih alkoholikov, ipd.). Kot pomemben napovedni dejavnik vzdrževanja dolgotrajne abstinence je dolžina bivanja, vzdrževanje dobre socialne mreže in udeležba v programu 12-stopnic. Slednje je povezano ne samo z nižjim številom recidivov, ampak tudi z manjšim udejstvovanjem v kriminalnih dejanjih[5]. Učinkovitost nastanitve močno dviguje tako imenovana zdrava sredina v obliki posameznikov, ki že dlje časa uspešno vzdržujejo abstinenco in so tako velik zgled novincem.

Trenutno v Sloveniji ni programov, ki bi nudili dolgoročno možnost bivanja zdravljenim odvisnikom. Pregled tujih praks kaže, da dolgoročne nastanitve omogočajo uspešnejše vzdrževanje abstinence, zato je na tem področju pri nas še veliko priložnosti za razvoj.

Uroš Perko končuje doktorski študij na temo duševnih motenj v športu in je zaposlen na Zavodu Pelikan – Karitas na programu Skupnosti MOST. Je specializant Geštalt terapije in vrsto let kot koterapevt sodeluje v Zavodu Mitikas, ki nudi pomoč ljudem v stiski po Socialno-andragoški metodi.

Opombe:

[1] Božanc, B., Kašnik-Janet, M., Pogorevc, N. in Lorber, J. (Ur.). (2010). Vodič po programih: kam po pomoč in informacije v primeru težav z zasvojenostjo. Zavod za zdravstveno varstvo

[2] Auer, V., Horvat-Žnidaršič, Z., Felc, J., in Kastelic, A. (2001). Droge in odvisnost. samozaložba Ibidem

[3] American addiction center. (2020). Pridobljeno dne 5. 1. 2020 s spletne strani https://americanaddictioncenters.org

[4] Sumnall, H. in Brotherhood, A. (2012). EMCDDA Insights. Social reintegration and employment: evidence and interventions for drug users in treatment. Luxembourg: Publications Office of the European Union.

[5] Polcin, D. L., Korcha, R. A., Bond, J. in Galloway, G. (2010). Sober living houses for alcohol and drug dependence: 18-month outcomes. Journal of Substance Abuse Treatment, 38(4), 356-365.