Ustanovitelj Skupnosti Srečanje je Pietro “Pierino” Gelmini (20. januar 1925 – 12. avgust 2014), bolj poznan kot don Pierino.

Ime in začetek delovanja programa izhajata iz dogodka davnega leta 1963, ko se je  don Pierino srečal z Alfredom Nunziem, narkomanom, ki je na rimskem trgu Navona prosil pomoči. Odklonil je denarno in zdravniško pomoč, ki mu jo je don Pierino ponudil, zato se je don Pierino odločil, da ga vzame k sebi domov in mu poskuša pomagati na drugačen način. Postopoma se je Alfredu pridružilo še par fantov in nujna je bila selitev na drugo lokacijo. Don Pierino se je 27. septembra 1979 s prvo sedmerico fantov nastanil v Molino Silla v starem, porušenem mlinu v kraju Amelia, 50 km od Rima. In tako je nastal prvi od mnogih poznejših centrov Comunità Incontro, ki se je naglo razširila po Italiji in drugod. Največ centrov izven Italije je bilo južni Ameriki in v Aziji.

Srečanje Alfreda in don Pierina je tako prerastlo v program Skupnost Srečanje, v način življenja, ki poudarja srečevanje posameznika s samim seboj, z drugimi in z družbeno stvarnostjo. Kljub temu, da je bil ustanovitelj katoliški duhovnik, program Skupnost Srečanje ni versko opredeljen in dopušča versko svobodo vsakemu posamezniku.

 

Razmišljanje don Pierina za člane skupnosti:

TEBI, TANKOČUTNI ČLOVEK

Tebi, tankočutni človek, ki te žalosti, da je toliko novic o zlu, bi rad povedal kratko in preprosto zgodbo o dobrem. Moja zgodba ni informacija, temveč razmišljanje o vsakdanjem obupu.
Nečloveško in nepošteno bi bilo, če bi ga morali nositi sami. Tudi tvoje je, pripada ti kot sonce in letni časi.
Bedeli smo namesto tebe. In zdaj te kličemo od daleč. Nikoli še nisi pomislil na svet človeka, ki ga pozdraviš, ne da bi ga videl? Na žalost, ki jo vsak večer puščaš za svojim hrbtom? Na lakoto po ljubezni, po razumevanju, po življenju, ki hodi naokoli po tvojih ulicah, v tvojem mestu?
In vendar, tvoje srce je uho tistega drugega tebe, človeka, kakršen bi rad bil, a marsikdaj nisi. Naša dogodivščina se začenja tam, kjer ti odnehaš, kjer ustaviš svoj korak nepotešenega človeka. Obupani, ki govori temu tvojemu srcu, pozna vse ustanove, ki jih družba velikodušno ponuja, in vendar še vedno išče človeka, še vedno išče ljubezen. Išče nekoga, ki je zmožen razumeti tesnobo umirajočega človeka.
V ta pristan upanja, ljubezni, vsak dan pripluje človekovo mučeništvo. Mučeništvo, za katerega ni prostora v socioloških statistikah in ki s svojim trpljenjem pripravlja zaton našega sveta, medtem, ko se ta postavlja s svojimi privlačnostmi. Prav zaradi tega dejanja ljubezni ljudi, kot si ti, krik samomorilca v noči ne zmoti sna tvojih otrok, da jih ne bi prehitro prebudil v življenje, ki jim bo dajalo mnogo ugodja, a vedno manj ljubezni. In jutri te bodo oni vprašali, zakaj.
Zakaj?
Če si kdaj v življenju že izkusil strah pred današnjim dnem, negotovost jutrišnjega dne, tesnobo samote, ne misli, da je teh neprijetnosti že konec.
Če ti v življenju še nihče nikoli ni dal miline prijateljstva, topline ljubezni, ne misli, da je tudi tebi prepovedano, da bi bil prijateljstvo in ljubezen.
Moje prvo “srečanje”, moja prva “skupnost” se je rodila v Rimu, v najbolj revnem, najbolj obupanem, najbolj osamljenem mestu. Nebotičniki, palače, izložbe, avtomobili so simbol nekropole, ki hoče preživeti svoje ruševine.
V tem času, ki ne pozna več dneva, noči, božiča, poletja, novega leta, zadnjega dne, sončne nedelje, obstajajo ljudje, ki poslušajo, vsak dan in vsako noč, s tesnobo v srcu; so še drugi, ki kličejo, obupani: ubijali so, opraviti hočejo s tem odvratnim svetom, obstajajo osamljeni ostareli, homoseksualci, alkoholiki, uživalci drog, ljudje s ceste, ljudje v stiski, potrti. Mi pa gledamo val črnine, ki se dviga in poplavlja, in čakamo na odgovor ljubezni na tej isti cesti. Skupna nam je ljubezen do življenja. Moramo verovati v skrivnost človeka.
Človek je sit papirjev, čakanja, prošenj, birokracije, sprenevedanja, besed, prevar, zatiranja. Človek hoče kaj takoj.
Veliko mesto organizira podzemno železnico, avtobuse, čakalnice … Dobro upravo: davke, ceste, stadion, električno energijo, vodo, bolnišnice, pokopališče … Ugledni ljudje organizirajo fundacije, kongrese, široke socialne pobude, zaščito živali …
Revež, kadar je sam in obupan, je sam in ostaja sam v svojem mestu iz kamna.
Preveč je ljudi, ki samo zato vstanejo, kadar naletijo na res obupanega človeka, da bi zbežali kolikor mogoče daleč.
Ustavi se in pomisli za trenutek. Pomisli na človeka, ustvarjenega po Božji podobi in sličnost! Kaj si naredil, da bi svetloba Božjega obličja sijala v tebi in v njem? Prosim te, poslušaj: v imenu Boga, v imenu človeka, stori kaj! Verjemi mi: lahko storiš.

Don Pireino Gelmini, Skupnost Srečanje