Don Pierino Gelmini je avtor brošure Tako preprosto, v kateri podaja navodila in nasvete za člane Skupnosti Srečanje.

Uvod
I. Poznati samega sebe
II. Skupnost Srečanje
III. Vstop – sprejem
IV. Bivanje v skupnosti
V. Skupnost Srečanje: Nasvet za življenje, načrt za življenje
VI. Idealna skupnost
VII. Imej zaupanje v svojo skupino in tistega, ki se ukvarja s teboj
VIII. Kolikor boš dal, toliko boš prejel
IX. Bolj išči in se trudi, da boš ti razumel druge, kakor pa, da bodo drugi razumeli tebe
X. Kar delaš, delaš za svoje dobro
XI. Ne delaš zaradi nečesa, delaš zaradi nekoga

XII. Osnovna navodila
A. Programsko pismo
B. Deset načel Skupnosti Srečanje
C. Temeljne in neizpodbitne zahteve za člane Skupnosti Srečanje
D. Zapomnite si

UVOD
Pričujoča knjižica želi biti vodnik in pomoč na poti k notranji svobodi. Morda se bo komu zdelo, da v njej omenjeni elementi omejujejo svobodo, toda če bomo temeljito premislili stvari, o katerih nam govori, bomo spoznali, da nas v resnici želi osvoboditi samo negativnih elementov, ki pogojujejo naše življenje.
Človek brez notranjega in zunanjega reda plove v viharjih sveta. Njegove brezciljne želje in hrepenenja so tisti sunki, ki ga premetavajo sem ter tja. Je v večnem nasprotju s samim seboj. Njegova fantazija je tista, ki je svobodna – ne on. Pero, ki plava v zraku, je manj svobodno, kakor si moremo misliti. Enako velja za osebo, ki govori in stori vse, kar ji pride na misel.
Ničesar ne zahteva ta knjižica. Eden od načinov govorjenja je tudi molčanje.

I. POZNATI SAMEGA SEBE

I.1.
Ne vem, kateri so bili razlogi, ki so te potisnili v Skupnost srečanje. Sedaj je pomembno samo to, da si v naši Skupnosti. Skupnost srečanje ni trg, ni tvoje naselje, ni tvoja vas. To je zate popolnoma nova resničnost. Prej si bil sam med mnogimi ljudmi, tukaj si kot edinstvena ljubljena oseba v središču naših prizadevanj. Tukaj si z namenom, da napreduješ na svoji življenjski poti in s teboj napredujejo tudi drugi. Prehodil boš pot, ki te bo peljala iz mejnega položaja v pot protagonista. Za to nalogo pa je najprej potrebno, da vsakdo
POZNA SAMEGA SEBE

I.2.
Ne moreš misliti na novo pot, in predvsem ne moreš uspešno prehoditi nove poti, če prej dobro ne premisliš in ne oceniš svojih psihofizičnih in duhovnih zmožnosti. Težko se je podati na dolgo in naporno pot z osebo, ki se ne pozna. Marsikaj je potrebno tvegati. Kako boš sprejel in resno opravil to zahtevno delo, če niti ne veš, kje bi začel?

I.3.
Najprej moraš analizirati svojo preteklost, predvsem najti vzroke, ki so te pripeljali v razkroj osebnosti. Najti moraš natančno resnico o sebi, o svojih pomanjkljivostih. Želim ti reči: “Napravi o sebi avtoportret, kolikor je najbolj mogoče iskren in verodostojen.” Samo na ta način boš lahko resno začel opravljati svoje delo minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem. Samo napor pomeni resničen začetek. Ne misli samo na to, kaj si zapravil v preteklosti, kajti le tako ti bo postalo jasno, kaj boš odkril in našel sedaj v svoji notranjosti ali tudi izven nje. Le na ta način te bo začelo navdajati veselje do življenja.
Ne vdajaj se skušnjavi, da bi se skrival in se kazal drugačnega, kakor v resnici si. Ne kaži drugega obraza kakor le resničnega.
Išči, da boš človek resnice, ne človek dvojnega obraza. Vsak dan boš lahko našel izgovor, da se boš izognil razgovoru, da se boš izmaknil resničnosti, naporom, odkritim in poštenim odnosom, toda prav tedaj moraš s pregrado zajeziti ta valj skušnjave, ki te pelje v otopelost, nedelavnost in ti ne pusti, da bi se lotil resnega in metodičnega dela.
Ko boš uspel podati natančno sliko o sebi in boš gol pred samim seboj, brez mask, brez prevar, brez laži, tedaj boš lahko začel svojo pot v Skupnosti srečanje.

II. SKUPNOST SREČANJE

II.1.
Kaj je Skupnost srečanje? Da ne bo dvomov in napačnih predstav, bom najprej povedal, kaj Skupnost srečanje ni.
Skupnost srečanje ni klinika, ni umobolnica, ni ena izmed resničnosti, v katero bi nekdo mogel biti na kakršenkoli način prisiljen in bi moral v njej ostati proti svoji volji. Samo tvoja volja je tista, ki ti lahko odpre vrata, da vstopiš vanjo, ali tudi odideš iz nje. Najboljši razlog, da ostaneš v Skupnosti, je seveda tvoj prostovoljni vstop, brez pritiskov.

II.2.
Široke in težke posledice odvisnosti od droge lahko primerjamo s posledicami težke vojne. Mnogo je človeških žrtev, posebno mladih, ki jih udari ta bič; in vsaj v zadnjih 30 letih odločilno vpliva na družbo. Nepošteni tržni interesi, ki pospešujejo in razširjajo drogo, so povsod po svetu dali povod za mnoge dobrodelne upravne in znanstvene pobude. Tako posamezniki kakor skupnosti si prizadevajo razložiti in omejiti pojav droge v različnih merilih, toda zaenkrat še nimamo jasne slike o njeni razširjenosti, čeprav je veliko število ljudi vključenih v tovrstne raziskave. Mnoga ozadja in pogledi na razširjenost droge so zaenkrat še temni in nepoznani. Nujno se je potrebno soočiti s spoznanji posameznih raziskav in posameznih dejavnosti, ki so bile opravljene do sedaj na različnih ravneh, da bi mogli dospeti do najboljše mere resničnosti v diagnozi in terapiji, predvsem v smislu preprečevanja in ponovnega vključevanja v družbo.

II.3.
Skupnost srečanje je eden najuspešnejših odgovorov glede preprečevanja droge, osvobajanja od nje in ponovnega vključevanja v družbo, ne samo v tem trenutku, ampak prav gotovo tudi v bodoče. Skupnost srečanje ni združenje proti drogi, Skupnost srečanje v najširšem pomenu besede je – šola življenja, en sam nasvet za življenje. Ne ustavi se samo pri enem vidiku, zanima jo celoten človek. Zanima jo, kako ponovno najti uravnovešenost, kako ponovno najti samega sebe in se podati na novo pot. Skupnost Srečanje ni kraj za parkiranje nekje daleč od okolja, kjer se je začela in nadaljevala tragedija nekega življenja. To je bojišče, kjer se z metodo, z vajo, z žrtvijo in odprtostjo za soočenje z lastno osebnostjo, vsak pripravlja na spopad s problemi, ki jih prinaša vsakdanje življenje.

II.4.
Skupnost srečanje ni laboratorij, ki si prizadeva skriti ali izničiti znake pričujočih zlomov in razvalin življenja, temveč je dom, kjer se v družinskem vzdušju in medsebojni vzajemnosti išče, na kakšen način odkriti boleče točke nekega življenja. Ne gre za to, da bi na vsak način “dali na svetlo” temne stvari in poudarili negativne vidike. Gre za odstranitev tistih elementov, ki ovirajo napor, resno delo in vsesplošna prizadevanja v pozitivni smeri, ki bodo v prihodnosti nagrajena z neprecenljivimi zakladi.

II.5.
Skupnost srečanje ni skupnost, ki skrbi za delo in hrano ter nudi streho nad glavo. Ni kraj, kjer vsakdo živi svoje življenje mimo drugih, ne glede na zahteve, ki jih skupno življenje prinaša in ne glede na posledice, do katerih prihaja zaradi negativnih razmišljanj, pogledov in vseh vrst pomanjkljivosti.
Ni mogoče ostati v skupnosti, ne da bi se poznali, ni mogoče družno živeti, ne da bi se ljubili in tudi ni mogoče zapustiti drug drugega, ne da bi jokali. Kadar vzcveti ljubezen, ki združuje in daje moč vsemu zagonu, se rodi trdno prepričanje:
NE MOREŠ NAPREDOVATI,
ČE NE VKLJUČIŠ V SVOJ NAPREDEK DRUGIH

II.6.
Izkušnje povedo, da napreduje celotna skupina, ali pa se celotna skupina blokira. Če resnično ljubiš, ne moreš nikogar pustiti ob strani.
Nekoč so ljudje živeli v trdnih zvezah. Izvirali so iz istega rodu, povezovala jih je ista kultura. Govorili so isti jezik, varovali so v isto tradicijo, združevala jih je priznana in spoštovana avtoriteta. Bil je razvit naraven čut edinosti. Povezovala jih je obramba pred nevarnostmi, pred boleznimi, pred stiskami in pa solidarnost v nesrečah. Hiše in bolnišnice so bile odprte. Sedaj je vse drugače. Solidarnost smo zamenjali s strahom, namesto odprtih vrat najdemo zaprta in zaklenjena vrata. Varni se počutimo samo med zidovi lastnega stanovanja, včasih pa še to ne.

II.7.
Kadar vzdušje v neki Skupnosti ni samo po sebi vzgojni element za sožitje in medsebojno spoštovanje, prepotentni in sebični to zelo hitro izkoristijo in zaživijo kakor paraziti na račun drugih. V takšnih okoliščinah trda in težka pravila resnično niso prežeta s človeško toplino in duhom medsebojne povezanosti. Tvori bolj kasarniško ozračje kakor ozračje Skupnosti srečanje, bolj ozračje strahu in hladnosti kakor pa navdušenja in veselja nad življenjem, ki je dar plemenitih idealov našega duha in srca. Skupnost srečanje je polje, na katerem se opravlja resno delo, ki je prežeto s trenutki navdušenja, napetosti in nasprotovanj, pa s trenutki resnosti in veselja. V iskanju novega načina življenja in sprejemanja vsakdanjih nalog zori nova pot in se povečuje upanje. To je avantura, ki spremlja tiste, ki se podajajo na novo pot v preprostosti, čeprav je mnogokrat srce še ranjeno in duh zmeden. Imenujem vas moje ljudstvo, moji ljubljeni, kajti med nami je trda vez, ki nas povezuje, nas izenačuje in to je volja, da zapustimo mejne situacije in postanemo protagonisti našega življenja in življenja naših bližnjih. Možno je, da se srečamo slučajno in vzpostavimo prijateljstvo, toda pozneje se to prijateljstvo ne živi in ne razvija samo slučajno.

III. VSTOP – SPREJEM

III.1.
Mnogi mislijo, da so za osebo, ki je odvisna od droge, najtežji prvi dnevi. S strahom mislijo na abstinenčno krizo. Ko priznamo, da mnogokrat napihnemo našo krizo z namenom, da napravimo dober vtis na osebe, ki nam želijo dobro in iz njih izsilimo denar, ki ga potrebujemo za drogo, lahko ta problem šele postavimo na realna tla. Vrh tega je avtosugestija tista, ki pospešuje bolezen našega duha in opravičuje iskanje droge, češ da ne gre za strah oziroma sebičnost, ki jo je treba premagati, temveč za neizogibno dejstvo, ki se mu ne moremo zoperstaviti. Če ne bom dobil droge, ne bom mogel vzdržati.
Prvi dnevi so težki predvsem zato, ker mora vsakdo, ki vstopi v Skupnost, zapustiti stil svojega življenja, pa tudi na nek način bistvo samega sebe. Življenjska praksa je bila postavljena v kaos, na slučajnost, na čustvenost, na neposredne potrebe, na zmotne in totalitarne druščine, v “revne” in obmejne življenjske okoliščine, na nedelavnost, na življenje brez pravil, na neodgovornost. Vse je bilo osnovano na iluzijah, da moramo na vsak način dobiti to, česar nam domači ne nudijo. Mislili smo, da tako razširjamo prostor našega življenja, v resnici pa smo razširjali prostor naše smrti in tudi prostor smrti drugih – najprej duhovne in moralne, potem pa tudi telesne. Ta način mišljenja in življenja je oblika psihofizičnega parazitstva, ki zanika naše pozitivne sposobnosti in onemogoča vrnitev v polnost življenja.

III.2.
Vstop v Skupnost srečanje mora biti začetek osvobajanja in odpuščanja. Tisti, ki pride v Skupnost, mora biti pripravljen, da se odpre in posluša tistega, ki ga sprejme. Tukaj se srečamo s tem, kar smo iskali. Srečamo se z resničnostjo, ki je vodena s čutom odgovornosti. Svojemu življenju moramo dati nove smernice, nove vzpodbude in ne izgubljati priložnosti za ponoven vzpon. Samemu sebi je treba dati nov smisel življenja in se resno soočiti z dejanskimi problemi. Zavedati pa se moramo, da resnično soočenje s problemi zahteva celotnega človeka brez meja. Od nas vseh se pričakuje ljubezen. Potrebna je ljubezen brez meja, posebno ljubezen do revnih, bolnih in zapostavljenih. Oseba, ki je občutila na lastni koži bolečine, odklon ali prezir, pomanjkanje ljubezni ali sovraštvo, ne more ozdraveti na lahek način. Rane in razočaranja v ljubezni puščajo globoka znamenja.

III.3.
Kadar vzgojitelj ali druga oseba želi pomagati pri gradnji neke osebe in vzpodbujati njeno zorenje, ne more gledati na čas. To je brezpogojna zahteva. Za tistega, ki je ranjen v svojih čustvih, sprejme vzgojitelj mesto njegovih staršev in postane zanj sporočilo življenja, model in zgled življenja, izvir upanja in gotovosti. Če se ustaviš pred revščino, nisi poklican, da zapletaš položaj, temveč da v svojo nalogo vključiš vse svoje bitje, svojo sedanjost in svojo prihodnost.

III.4.
V tem položaju je potrebno odmisliti, vsaj zaenkrat, samoodločitev ranjene osebe, kakor tudi vse izkušnje, ki so do sedaj pogojevale njeno življenje brez vrednot. V človeku je potrebno prebuditi nov način življenja, nov stil vedenja in predvsem tiste kvalitete, ki so bile do sedaj potisnjene na rob in so potrebne, da se rodi uravnovešen, preprost in ponižen človek. Prej je bil “nečlovek”. Sedaj mi delamo na tem, da postane človek.

III.5.
Sprejem v Skupnost je kritičen in težak trenutek, kar vsi dobro vemo. Ne želimo in ne pričakujemo samo lahkih in preprostih primerov. Ne pričakujemo poslušnih in razpoložljivih oseb za vse dobro. Od članov naše Skupnosti pričakujemo veliko ljubezni in potrpežljivosti. Zahtevamo, da se sodbe ne dajejo vnaprej. Ne smemo soditi po telesnem izgledu, ne po negativnem, agresivnem ali labilnem načinu vedenja. Pripravljeni smo, da se vsake nove človeške avanture lotimo z resnično ljubeznijo, potrpežljivostjo, dobrohotnostjo in dolgotrajnim opazovanjem. Enako zahtevamo od tistega, ki pride k nam.
In zato:
-ne bodi površen in ne delaj prezgodnjih negativnih zaključkov in sodb o tistem, ki ti pomaga;
– ne sodi odgovornega v Skupnosti, koordinatorja ali prijatelja zaradi ponesrečenega izraza ali impulzivnega načina vedenja, ampak glej na njegovo življenje kot na dar ljubezni, ki se daruje mesece ali leta;
– ti, ki želiš, da te drugi razumejo, išči način, da boš tudi ti razumel druge;
– ne glej na to, če ti je morda kakšna stvar rečena z nekoliko bolj vzvišenim tonom, temveč glej na bistvo! Pozneje, v trenutkih umirjenosti in medsebojnega razgovora, boš to tudi razumel. Razmišljaj tudi o velikem naporu in težkem delu tistega, ki se ukvarja s teboj in drugimi, mnogokrat brez sleherne pomoči tistega, ki bi moral pokazati vsaj delček dobre volje!

Sprejeti nekoga pomeni, da si naložimo njegovo breme. Sprejet biti pa ne pomeni, da te nosimo na rokah, ampak, da ti nudimo resnično in vsestransko pomoč. Pomagati je dolžnost vseh tistih, ki so sposobni razumeti opozorila človeških stisk in so se pripravljeni žrtvovati in darovati za druge. To seveda ne velja za sebične.

III.6.
Vstopiti v Skupnost, biti sprejet vanjo ne pomeni pripraviti si življenjske eksistence v njej. Pomeni živeti v okolju, kjer se mora ponovno odkriti zvestoba svojim idealom, zvestoba samemu sebi, zvestoba svojemu življenjskemu programu, kajti če se ne prisiliš živeti tako, kakor razmišljaš, boš končal svoje mišljanje na enak način, kakor živiš, in to je negativno.

III.7.
Za življenje v Skupnosti je pomembno samo to, da skupnost živiš, da z njo čutiš, pa naj si v njej en dan, en teden, mesece ali leta. Le na ta način boš izkoristil in razvil dar, ki ti je bil naklonjen s tvojim sprejemom v Skupnost. Zavedaj se, da je dar tvojega sprejema dar ljubezni. Ljubezen, kakor piše Theillard de Chardin, je moč, ki vodi svet. Zraven je potrebna vedno velika, velika mera potrpežljivosti.
Ljubite drug drugega v preprostosti in ponižnosti in proti pričakovanju boste obrodili bogate sadove. Pomislite na dež, ki pada počasi in tiho, pa vendar naraste v veliko reko, katere moč je silna, ko prestopi bregove.
Ne ljubi tako, kakor ljubiš vrata svoje hiše, ki si jih vzljubil in jih kmalu nato razbil!

III.8.
Živeti odgovorno življenje pomeni živeti v zvestobi in ljubezni. Pomeni vzpodbujati in razvijati življenjske vrednote, katerih vrednosti v prejšnjem življenju nismo poznali, ali jih nismo hoteli poznati. Tako pripravljeni bomo sposobni za resnična dejanja. Če se bomo v Skupnosti čutili povezane s tistimi, ki živijo z nami, nam bo jasno, da karkoli dobrega storimo drugim, storimo tudi sami sebi in da kadarkoli slabega storimo drugim, ranimo tudi sami sebe.Za odpuščanje je potrebna svoboda in odprtost. Potrebna je popolna odpoved samemu sebi. Če nas nihče ne ljubi, je največkrat naša krivda. Vsako srečanje je vedno odgovornost. Je lahko začetek življenja ali začetek smrti nekega človeka. Ali se rodi ljubezen ali pa ostane brezbrižnost, nezainteresiranost, apatija. Zapomnimo si pa, da kadarkoli se med seboj povežeta dve osamljeni osebi iz strahu, ne moremo govoriti o ljubezni.

IV. BIVANJE V SKUPNOSTI

IV.1.
Eden od težjih problemov za tistega, ki je pred kratkim vstopil v Skupnost, je pomanjkanje zavesti, da čas bivanja v Skupnosti ne more biti kratek, če si hočemo pridobiti dragocene izkušnje za prihodnost. Tukaj ne gre za to, da bi se “zadrogirali”, kar tudi mnogi počnejo, toda uspehi so samo navidezni. Mi se želimo na naši poti, ki je trda in ne lahka, soočiti s psihično odvisnostjo, jo premagati in tako dati življenju ravnotežje in mesto, ki mu pripada. Brez dvoma je, da se z uporabo droge in zlorabo zdravil, ki sta bili prisotni leta in leta, ne more obračunati z lekarniško obravnavo. To bi pomenilo prilivati olje na ogenj.
Zato je prva stvar, da se ustavimo, da pogledamo v notranjost, jo analiziramo in natančno določimo, kaj želimo. Skupnost ni kraj prve pomoči, kamor bi nekdo prišel,da bi premagal bolj ali manj akutno krizo. Prav zato tudi ne moremo misliti na hiter in površen poseg. Potrebno se je soočiti z dejstvom, da je za temeljito razumevanje vsega, kar je bilo izgubljeno pri odkritju kvalitet in darov, ki smo jih pustili potopljene, in pri odkritju naše osebnosti, perspektivna samo dolga in skupna pot.

IV.2.
V svetu se pojavlja smer, ki je dokaj strpna v odnosu do droge. Vse kaže, da želijo odmeriti tudi določen prostor, ki naj bi bil namenjen takoimenovani kulturi droge. Odvisni od droge so sami razumeli, da jih v njihovem načinu življenja ne podpira to, da uporabljajo polemične pozicije. Spoznali so, da je “boljše zanje”, če nadaljujejo s svojim načinom življenja, da se poenotijo z okoljem. Tako danes opravljajo “svoje delo” prikrito, nosijo lase po dnevni modi in tudi upoštevajo določena življenjska pravila. Družba, ki je bolj nagnjena h kompromisom kakor pa k resnemu in odgovornemu delu, sprejema ta način življenja kakor manjše zlo in tako na žalost vzdržuje in povečuje število življenj, ki se potapljajo.

IV.3.
Spomniti se moramo, da je naše življenje navkljub vsemu dolgo. Pot je težka, zato pa moramo po tej poti naprej skupno in v medsebojni pomoči. Res pa je tudi, da je življenjska pot polna veselja, ki ga moramo deliti drug z drugim. Vse življenje je skupno potovanje, zato je iskanje kakršnekoli izolacije nepojmljivo. Do cilja se pride samo s premagovanjem vsakdanjih težav in dolžnosti. Točka, v kateri se nahajamo, ni postaja na poti našega življenja. Z iskrico upanja se moramo znova in znova podati na pot in še več. Vedno moremo z gotovostjo reči: “Vsak večer je obljuba nove zarje.”

IV.4.
V sebi moramo vedno vzpodbujati življenjsko moč. Kadar te kdo prosi, “da greš z njim eno miljo, pojdi z njim dve milji.” Kadar koga napade skušnjava utrujenosti, mu ti pomagaj, da se ne ustavi. Lahko se zgodi, da bo kdo zablodil na svoji poti; morda tudi ti? Sreča bo, če bo kdo v ozadju, ki vama bo pokazal pravo smer.
Zapomni si, da je potrebno nadaljevati svojo pot v vsakem času, kajti žito zori s pomočjo sonca in s pomočjo dežja. Vrhovi se dosežejo, korak za korakom, samo z vztrajnostjo. Uči se od vode, ki teče in teče… Ne glede na kamenje ljubkuje rastline in njihove globoke korenine, ločena od neba proti morju izteza svoje nasmehe.

IV.5.
Spoprijemaj se z življenjem dan za dnem in videl boš, da tvoje upanje ne bo zaman. Razumel boš, da je vse, kar je storjeno z ljubeznijo, veliko. Zavest, da je povsod kdo, ki te razume, ne glede na razdaljo, ti bo pomagala, da ti bo tudi ta zemlja spregovorila kakor zemlja upanja.
Tvoje noge hodijo po cesti, tvoje srce pa se mora spoprijemati s tvojim notranjim svetom. Niti en dan ne sme iti mimo tebe, ne da bi položil vsaj en žarek sreče v kakšno razžaljeno srce. Kdorkoli je komu v življenju prižgal tudi eno samo lučko v temni uri, ni živel zaman. V vsakem dogodku, v vsakem doživetju je pot, ki vodi v življenje in k Bogu.
Prispel boš do cilja skoraj nevede, kajti če boš prežet z navdušenjem in vero, se ti pot ne bo zdela ne dolga in ne nemogoča.

V. SKUPNOST SREČANJE: NASVET ZA ŽIVLJENJE, NAČRT ZA ŽIVLJENJE

V.1.
Če torej za Skupnost ni dovolj le življenje pod isto streho, je potrebno povedati, kakšen namen ima Skupnost, kakšne cilje želi doseči in kakšne metode uporablja. Obstaja nevarnost, da bi kdo mislil, da se poslužuje izvirnih načinov, na koncu pa bi se izkazalo, da smo v imenu te “edinosti” vsi razočarani in razdeljeni, v imenu te “ljubezni” pa drug proti drugemu.

V.2.
Ne pozabimo: “Biti perfekten, ni najboljše”.
Ni dovolj le želja, da živimo skupaj. Tudi takšna drža skriva v sebi mnogokrat globoke razlike. V trenutku, ko te razlike odkrijemo, spoznamo, da smo tako daleč drug od drugega, da ni mogoče misliti na Skupnost, ki bi mogla pognati globoke korenine. Če se ne želimo izčrpati v nekoristnih pogovorih, moramo jasno vedeti, kaj nam skupno življenje pomeni, kaj nam prinaša, kaj nam dopušča in kaj od nas zahteva. Skupnost mora imeti svoj program in kdor živi v Skupnosti ve, da se njegova prisotnost in aktivnost merita po tem, kako živi in opravlja posamezne naloge, ki jih od njega ta program zahteva. Kdor ne izpolnjuje programa z resnostjo, živi v Skupnosti samo s telesom, z duhom pa je zunaj nje. Toda vedeti moramo, da bo duh v kratkem času ponesel iz Skupnosti tudi telo.

V.3.
Skupnost srečanje ni zatočišče nekje daleč od stisk sedanjega sveta; Skupnost je odprto pristanišče za vsakogar, ki je v težavah. Hrup valov po pečinah nas spominja, da v svojem miru ne smemo pozabiti tistih, ki se borijo, ki trpijo, ki ne uspejo doseči tega pristanišča; če ne, smo sebičneži, ki v imenu teoretične pripravljenosti zapremo svoja srca in svoja življenja pred konkretnimi resničnostmi inn izgubljenimi vrednotami.
Kdor je bil ranjen, ne sme pozabiti, da se lahko rani. Kdor je bil duhovno spačen in izgubljen, ne sme zanikati, da se še vedno bori v zmedah, da še vedno z vsemi močmi išče miru in jasnosti, da še vedno išče vrednote, ki bi mogle pomiriti najgloblja hrepenenja njegovega duha in srca.

V.4.
Ne išči idealne Skupnosti! Kadar kdo išče idealno skupnost pomeni, da ne želi živeti v Skupnosti, ali pa jo želi sprejeti samo kot alibi in ne kot pravilo življenja. Kdor govori slabo o Skupnosti, ki ga je sprejela za krajši ali daljši čas, je sejalec ljulke, nehvaležnež in bi moral ostati tam, kjer je bil. Kdor misli, da ima čiste ideje in želi živeti Skupnost v njenih idealih, se mora truditi, mora delati in ne od nje bežati. Ni kraj tisti, ki daje človeško toplino; osebe so tiste, ki dajejo kraju toploto, človečnost, resničnost, pravičnost in ki izžarevajo medsebojno človeško naklonjenost. V tem smislu je tudi sv. Benedikt svaril in opominjal svoje brate pred potepuštvom.
Tudi danes so mnogi, ki imajo za cilj svojega nemirnega duha prinašanje zmed in povzročanje razprtij, čeprav pravijo, da se želijo podati na pot ponovnega iskanja življenjskih vrednot. Toda v resnici iščejo samo svoje ugodnosti, kaprice in slepila. Ne moremo dopustiti, da bi kdo, ki pride v Skupnost, vanjo vnašal razprtije. Upoštevati je treba, da ima še vedno velik del tistih, ki so v Skupnosti, globoke rane in da je nujno potrebno braniti naporno pot le-teh, ki se resno trudijo za obnovo svojega življenja.

V.5.
Žrtev tistega, ki vodi Skupnost, je ogromna. Tukaj ne gre samo za problem oskrbe in organizacije, gre za razumevanje različnih življenjskih situacij, za sprejemanje znamenj časa in za vživljanje v trenutke, ki prinašajo napetosti, zmede in težave. Predvsem pa gre za odkritje tistih trenutkov in tistih dejanj, s katerimi rušimo ravnovesje v Skupnosti in na spreten način opravičujemo našo strahopetnost, lenobo in nezainteresiranost.

V.6.
Kdor ne ceni tega, kar je prejel v Skupnosti od drugih, ne more biti njen dober član. Za Skupnost vedno velja: pomagaj in boš prejemal, sprejemaj, da boš lahko dajal. Nikoli ne pusti prostora tistemu, ki želi rušiti ali vnašati nemir, kajti tako bi postala Skupnost, v kateri mora biti ozračje medsebojnega povezovanja in edinosti, prostor za medsebojna nesoglasja.

VI. IDEALNA SKUPNOST

VI.1.
Idealne Skupnosti ni. Mnogi bi želeli, da Skupnost ne bi bila kraj, kjer se s strogimi načeli in odgovorno išče polnost življenja, kjer se živi z zavestno žrtvijo pot ponovnega iskanja in ponovnega upanja, pa tudi pot ponovnega odkritja telesnega in duhovnega ravnotežja in končno tudi pot služenja vsakdanjega kruha za vse člane Skupnosti. Nasprotno, mnogi bi radi videli v Skupnosti zatočišče, v katerem bi bilo mogoče manipulirati z ljubeznijo, iskrenostjo, velikodušnostjo in službo drugim; in to z namenom, da dosežejo svoje egoistične interese.

VI.2.
“Idealna” Skupnost se opira na posamezna načela, ki morajo biti osnova vsake misli in vsake akcije:
1. Imej zaupanje v svojo skupino in tistega, ki se ukvarja s teboj!
2. Kolikor boš dal, toliko boš prejel!
3. Bolj išči in se trudi, da boš ti razumel druge, kakor pa, da bodo drugi razumeli tebe!

VI.3.
Skupnost sestavljajo osebe s svojo revščino in bogastvom, s svojimi dobrimi in slabimi deli. Sestavljajo jo osebe, ki so s svojo potrpežljivostjo pripravljene razumeti in sprejeti sebe in druge, ki znajo odpuščati in pomagati. Ne smemo pričakovati nezmotnosti in svetosti, smemo pa pričakovati veliko pripravljenost, iskrenost, ljubezen, solidarnost in veliko mero ponižnosti.

VI.4.
Eni želijo majhne skupine, drugi velike. Navadno je tako, da tisti, ki živi v majhni in manj organizirani skupini, sanja o veliki, organizirani. Kadar človek pade v past, si vedno želi to, česar nima. Kdor se je navduševal nad skupnostjo akcije, po določenem času dela in napora, sanja o meditativni Skupnosti. Kdor živi v dobro organizirani Skupnosti, sanja o tisti, kjer je več prostora za iznajdljivost in izvirnost posameznika. Takšna in podobna razmišljanja pomenijo uporabljati svoje moči za miselna fantastična potovanja in brezplodno delo, ki pelje v samorazkroj.
Kakor ni mogoče najti popolne skladnosti in harmonije v vsakdanjem življenju, tako ni mogoče najti Skupnosti z idealnimi pogoji. V njej niso “teoretični” ljudje, ki bi mogli iti naprej korak za korakom, kakor pravi psihologija. V njej so “konkretni” ljudje, s svojimi majhnimi napakami, pa tudi s svojimi velikimi problemi, s prevrnjenimi življenjskimi vrednotami in fantazijami.

VI.5.
Vedno je treba sprejemati vsakdanje pridobitve medsebojnih odnosov in izzivov. Potrebno je razumeti jezik ljubeznivosti in dar ljubezni, ki ga lahko da en sam nasmeh. Treba je videti točke, ki povezujejo, ne točk, ki ločujejo. Tukaj vas želim spomniti na misel: “Ne žagajte žagovine, bolj fina, kakor je že, ne bo postala.”

VI.6.
“Idealna” Skupnost bo takrat, ko bodo vsi razumeli, da morajo nositi svojo težo, in ko se bo vsak zavedal, da je naš mir odvisen od tega, koliko znamo videti pozitivne strani in kvalitete drugih, koliko znamo razumeti in sprejeti, da so njihovi “črni madeži” zelo majhni na velikem belem listu. To pomeni dati na razpolago svojega duha, svoje sce, svoje oči, svoje roke in noge tistemu, ki še ni razumel, da ti veliki darovi prihajajo od Boga in ljubezni.
Preprostost življenja, čistost srca, svoboda duha, ljubeča skrb za druge, zavest, da vsak dan pomeni našo obogatitev, vse to pomaga oblikovati ozračje ljubezni, spoštovanja in vedrosti. In če se v tem ozračju pojavi kakšna senca na obzorju našega duha, jo hitro premagamo z dobro voljo in solidarnostjo.

VI.7.
Vedno mi prihaja na misel podoba peči in ognja. Tam je dobro biti. Ogenj poživlja človeško solidarnost, smisel za Skupnost, smisel za družino. Toplota, ki jo ogenj daje, sprošča tisto energijo, ki jo človek nosi v svoji notranjosti. Strah pred mrazom je človeka potisnil v iskanje izvora toplote, strah pred temo ga je potisnil v iskanje izvora svetlobe, strah pred bolečino in boleznijo ga je potisnil v iskanje zdravila. Veselimo se, da ga je strah pred samoto in egoizmom, v katerega je človek zapadel, potisnil na pot iskanja ljubezni, na pot medsebojne delitve te ljubezni in k skupnemu življenju na vseh področjih.

VII. IMEJ ZAUPANJE V SVOJO SKUPINO IN TISTEGA, KI SE UKVARJA S TEBOJ

VII.1.
V knjigi “Videl sem travo do korenin” Davide Lojalo v svojem monologu ali bolje rečeno v svojem razmišljanju (ko ga je zadela srčna kap in je negiben ležal v postelji in ga je obiskal zdravnik), takole razmišlja: “Gledal sem ga, bil je močan, na nogah. Jaz popolnoma izčrpan. Bolečina te vrne na otroško stopnjo. Čutil sem varstvo tega visokega moža.”

VII.2.
To stanje duha, ki smo ga pravkar opisali, lahko nekoliko predstavi držo tistega, ki je pravkar prišel v Skupnost in za katerega je razumljivo , da mnogo stvari težko razume, zato na začetku večkrat ponovimo misel, ki se zdi na prvi pogled absurdna: “Napravi tudi stvari, ki jih ne razumeš, razumel jih boš pozneje.”
Verjamem, da je to na začetku edini način, edina drža, ki ti pomaga deblokirati ustaljene navade oziroma določen način življenja. Ni lahko! Zunaj si bil le orodje drugih, gibal si se pod nenehnim pritiskom, da te ne bodo izdali, tukaj si med prijatelji, ki ti želijo pomagati in iti s teboj na pot upanja. Zato ti ne laskajo. Ne obljubljajo ti čudovitih stvari, temveč trdo življenje, zaznamovano z žrtvijo in nenehnim naporom. Obljubljajo ti resnico in poštenost. Brez pasti in izmišljotin te učijo klicati stvari z njihovimi pravimi imeni in gledati na stvari z zdravimi očmi. Kdor ti želi resnično tako, ti ne bo dopustil, da bi delal, kar bi se ti zahotelo, temveč išče načine in pogoje, da bi se odločno spoprijel z negativnimi elementi v sebi in izven sebe ter se tako usmeril k zdravemu načinu mišljenja in življenja.

VII.3.
Tudi ti si sestavni del skupine. Le če boš pošten, pravičen, odprt, pripravljen za vse dobro, boš uspešno pomagal pri oblikovanju resnične skupine.
Ne smemo misliti, da je resnična skupina zunaj nas. Je v nas in z nami. Zahvala za dobro skupino gre vsakemu izmed nas. Odgovorni v skupini sicer poda posamezne izhodiščne točke in vzpodbude za medsebojno povezovanje, toda do povezave pride le, če so osebe na to pripravljene. Potrebno je želeti si skupino, jo znati uskladiti in uresničiti, predvsem pa je potrebno premagati ozke osebne, individualistične in egoistične težnje.

VII.4.
Težko je imeti pravična merila za sodbo tistega, ki mora soditi nas. Včasih se nam zdijo naše situacije preveč trde, zahtevne in skoraj nepremagljive. Drugič se nam zdi, da so preveč popustljivi in dobrohotni do nas, kar nas seveda ne vodi k resničnim vrednotam, ampak samo povečuje našo udobnost in lagodnost.
Za osebo, ki sprejme odgovornost za drugega, so prepadi pogosti in globoki. Odgovorni v skupini nima vedno časa za najboljše in dobro premišljene odločitve, kajti mnogokrat se mora odločiti “v hipu”, v naglici. Včasih tudi nima možnosti, da bi zapustil svoje mesto in se posvetoval.

VII.5.
Tisti, ki želi svobodo, je ne išče vedno z dostojanstvom in čutom odgovornosti. Pogosto jo želi samo zase in ne misli na druge. Tisti, ki vodi, bi moral najti v sebi resnično edinost med človekom, ki je voden, in voditeljem; skladnost med teorijo in prakso življenja; skladnost med tistim, kar je predlagano, in tistim, kar se dejansko stori.
Treba je imeti zaupanje v druge. Gorje človeku, ki izgubi zaupanje v druge, ker želi v njih najti tiste kreposti, ki jih sam nima. Življenje človeka, ki opravlja naloge voditelja ali učitelja, je polno pasti in zased. Pade vanje, četudi je zelo pozoren na svoje korake. Kdo izmed nas se na poti življenja ni večkrat znašel v temi, na dnu prepada? Meni se je to večkrat zgodilo.
V življenju je potreben velik napor, da postanemo zares ljudje. Mnogi tega ne razumejo, o tem ne razmišljajo. Tisti, ki kljub vsemu uspejo zaživeti polnost življenja, se mnogokrat zdijo poraženi, toda po smrti bleščijo kakor svetle zvezde in postanejo cenjeni. Težko se je ob pravem času podati v boj za obstanek svoje osebnosti. Težko je sprejeti napor, ki je potreben, da postaneš ali ostaneš človek v polnem pomenu besede. Vedno je to potrebno storiti minuto prej, nikoli minuto pozneje, kajti tedaj je že prepozno.

VII.6.
Imej zaupanje v človeka, navkljub vsemu: kljub prevaram, razočaranjem in izdajam. Človek mora biti v središču našega življenja, naše pozornosti, našega dela. In to je tisto, kar pričakujemo od tebe. Od tebe vedno pričakujemo potrpežljivost – v ravnanju, v upanju, v žrtvah, v delu, v odpovedi, da tako ne bo mogel dopustiti človek, ki je v tebi, prostora “ne-človeku”, ki se pojavlja kakor tvoja senca in hodi naokrog kakor fantazma tvoje osebnosti.
V Skupnosti se moraš soočiti s samim seboj, s svojim življenjem, s svojimi dolžnostmi, s svobodo, z ljudmi, ki kakor ti prenašajo breme tekočega dne. Moraš se srečati z ljudmi, ki so se kakor ti, in marsikdo pred teboj, igrali z vsemi življenjskimi vrednotami, danes pa so za to pripravljeni plačati visoko ceno in ponovno odkriti zakopane zaklade. Ne bodo ti pomagali ne teoretiki ne profesorji, pomagale ti bodo osebe, ki so na duši in na telesu zaznamovane s težkimi izkušnjami.

VII.7.
Pred seboj imaš dejstva, ne besed; resničnost, ne famozne teorije. Pred seboj imaš ljudi, ki so bili sužnji, danes pa so svobodni. Ti ti govorijo mnogo bolj s svojim življenjem kakor s svojimi besedami. Oni imajo zaupanje vate in zakaj ga ne bi imel tudi ti vanje? Lahko bi povečali vrste mrtvih, toda danes so tukaj, da ti pokažejo, da je življenje vredno napora in borbe. In zato, zakaj bi se ti moral vdati in odstopiti v tem boju?
Zate ni druge usode kakor ta, ki smo jo omenili zgoraj. Res pa je, da kljub temu mnogi gredo po drugi, napačni poti, ker se ne naučijo uporabljati svoje volje. Najtežja stvar v življenju je ozdravljanje v glavi. Ni res, da ti zvezde nasprotujejo, ampak ljudje so tisti, ki gledajo na napačen način.

VII.8.
Vsi moramo priti do prepričanja, da ni vedno nekdo, ki uči, in nekdo, ki se uči; da niso vedno na eni strani samo učitelji, na drugi pa samo učenci. V nas se mora roditi prepričanje, da se vsakdo izmed nas uči od drugega.

VIII. KOLIKOR BOŠ DAL, TOLIKO BOŠ PREJEL

VIII.1.
Prvi trenutki v Skupnosti so sorazmerno lahki. Ko vstopimo v Skupnost, se navdušujemo nad novostmi, prevzame nas avantura življenja v Skupnosti. Navdaja nas želja po premagovanju težkih življenjskih situacij: samote, pomanjkanja, prijateljstva, pomanjkanja zanimanja za življenjske vrednote in podobno. Ko pridemo v Skupnost in čutimo, da smo sprejeti med prijatelje, se nam odpre srce za novo upanje, ki nam pomaga videti vse lepo in lahko. To nas popelje do čustvene razgibanosti in iskrenosti. Zdi se nam, da nas obdajajo heroji, svetniki in altruisti. Vidimo samo prednosti, pozitivne vidike in zasluge, in to nas navdušuje.
Toda dolgoročno gledano se to obdobje slej ko prej konča in potem pridejo trenutki utrujenosti in depresij. Pojavijo se težave v spoštovanju vsakdanjih pravil, ki jih Skupnost predlaga. Tisti, ki so se nam prej zdeli sveti in heroji, se nam sedaj zdijo tirani in egoisti, bolj obdani s suhoparnimi besedami kakor z resničnim duhom. Tam, kjer smo prej videli plemenito pripravljenost za vse dobro, sedaj vidimo prečiščen egoizem. Dobivamo vtis, da se ti ljudje preveč ukvarjajo samo s svojim videzom in ne s tem, da bi se resnično odprli za potrebe drugih.

VIII.2.
V začetku je bila za nas Skupnost oaza sreče, sedaj postane zapor, oziroma geto. O svojem domu razmišljamo kot o kraju svobode, kot o kraju odrešenja. V začetku smo poviševali osebe in pravila Skupnosti, sedaj pa rušimo tisto, kar se je pozitivnega prebudilo v nas. V tej situaciji je prav, da se spomnim pregovora: “Kdor seje v joku, žanje v veselju. “Pomembno je, da vsakdanjost sprejemamo z odprtimi očmi, osebe iz situacije pa ocenjujemo v resnični luči. Nikoli pa ne smemo pozabiti na besede: “Bojte se ljudi, ki so brez napak, saj so spački!” Ni potrebno hiteti! Dovolj je hoditi mirno in vztrajno! Z vsako težavo se moramo soočiti z razumnostjo in potrpežljivostjo, s ponižnostjo in pripravljenostjo na žrtev. Znova in znova se moramo spomniti, da je vsaka pridobitev sad trdega dela in vredna vsakega napora.

VIII.3.
Kdor se površno približuje življenjskim problemom, bo razočaran. Kdor se jim približuje z domišljavostjo, bo ponižan. Kdor jih gleda s strahom, bo ob svojem odhodu poražen. Vsakdo dobro ve, da kdor hodi, mora pasti, pa tudi vstati; mora izgubiti, pa tudi zmagati. Lahko se zgodi, da je človek na začetku svoje poti popolnoma neveden, z vztrajnostjo pa postane cenjen, kajti čas napravi človeka, ki resno dela, poštenjaka.

VIII.4.
Z resnim delom, opravljenim z vztrajnostjo in odločnostjo, postavimo temelj resničnemu in popolnemu življenju. Življenje, ki ne temelji na lažnih in dvoličnih načelih ampak na naporu, nam daje zavest, da je vse kar storimo za razvoj bolj pravičnega in resničnega sveta temelj, na podlagi katerega bomo dobili nazaj od sveta vse, kar smo prispevali k njegovemu razvoju in oblikovanju.

VIII.5.
Kar si sejal z ljubeznijo in potrpežljivostjo, boš gotovo žel ob svojem času. Kar si dal v preprostosti in iskrenosti – brez računice, boš imel v obilni meri povrnjeno, ko najmanj pričakuješ. Kar si vložil v trpljenje in boj in te je stalo mnogo truda, da si ostal v svojih delih zvest svojim besedam, bo nagrajeno z jasnimi in vedrimi dokazi, ki te bodo obdajali.
Se hočeš podati na dolgo in naporno pot? Pred seboj boš imel nebesna obzorja, ki si jih ne moreš zamisliti! Takrat, ko bomo na vsakdanji poti v tišini dojeli vse, ne da bi kaj pričakovali, ko bomo živeli v ljubezni, ne da bi prosjačili za razumevanje, ko se bomo borili proti sebičnosti, ki pritiska na nas in nas duši, takrat bomo odprli vrata našega življenja in življenja naših bližnjih za upanje, ki ne mine.
Tega kar darujemo, nikoli ne izgubimo. Kadarkoli darujemo in odpremo naša srca, sprejemamo semena ljubezni, kakor na novo preorana zemlja, ki potem obrodi obilne sadove. Odpreti se svojemu lastnemu življenju, odpreti se življenju drugih, učiti se živeti in poučevati druge, kako živeti: to je resničen dar, to je resnična ljubezen do človeka in do Boga.

VIII.6.
Če boš daroval ljubezen, boš ljubezen tudi prejel, čeprav skoraj zagotovo ne od tistega, ki si mu jo naklonil, ampak od tistega, od katerega to najmanj pričakuješ. Če boš sejal upanje, boš prav gotovo v trenutku svoje krize našel nekoga, ki ti bo pomagal, kajti verjemi mi: “To, kar ti storiš drugim, bodo drugi storili tebi.”

VIII.7.
Kakorkoli že, potrebno je dajati, ne da bi zahtevali povračilo. V nasprotnem primeru ni več dar, je samo zamenjava darov, je samo iskanje prijetnosti in udobnosti. Ljubezen pa ni nikoli iskanje udobnosti, ljubezen je vedno – čisto darovanje.

IX. BOLJ IŠČI IN SE TRUDI, DA BOŠ TI RAZUMEL DRUGE, KAKOR PA, DA BODO DRUGI RAZUMELI TEBE

IX.1.
Verjamem, da je to eden največjih problemov skupnega življenja na vseh področjih: v zakonu, v družini, na delovnem mestu, v družbi itd. Vsakdo si želi, da ga drugi razumejo. Največja tarnanja in žalost v vseh pogledih lahko izrazimo v besedah: “Ne razumejo me!” Starši ne razumejo otrok. Otroci mislijo, da jih starši ne znajo ali nočejo razumeti. Tudi v šoli se sliši medsebojno obtoževanje. Profesorji ne razumejo nekaterih učencev in le-ti ne razumejo profesorjev.
V zakonu možu ne uspe, da bi razumel ženo, in obratno. In tako je na delovnem mestu, v družinskih odnosih, v politiki, v religiji, v samostanih itd. Pojavlja se splošna kriza medsebojnega razumevanja in zaupanja. Vsakdo se počuti žrtev nerazumevanja drugih, nikoli pa se ne poda v resničen dialog o samem sebi; v kolikor pa se poda, ostane pri bolj ali manj splošni ugotovitvi, ki izzveni nekako takole: “Morda imam tudi jaz kakšno krivdo, toda … itd.”

IX.2.
To vedenje, ki je nekako prisotno pri vseh, predstavlja verigo resnih problemov, ki jih ni mogoče rešiti s splošnimi razgovori, ampak le s konkretnimi dejstvi in dobro voljo. Če bo vsakdo izmed nas sedel na vogalu in čakal, da bodo drugi prišli k njemu, bomo zagotovo ostali na robu življenja, prepuščeni sami sebi. Ne moremo biti vedno mi v centru pozornosti, ne moremo pričakovati, da se nam bodo vedno drugi klanjali, ne smemo misliti, da imamo samo mi potrebe. Vedno moramo biti odprti za potrebe drugih, nikoli ne smemo ostati gluhi za noben klic! Volja, da poskušamo razumeti probleme drugih, z njimi živeti in čutiti, nam odvzame breme osamljenosti, zlomi lupino naše sebičnosti in nam pomaga, da vidimo druge s čistim očesom, brez vsakega obsojanja. Volja do življenja z drugimi nam povsod pomaga odkriti prijatelje in ne ljudi, ki nam želijo ali delajo slabo.

IX.3.
Paraplegik, ki je na vozičku in dobro vidi, more sprejeti pomoč slepega, ki dobro hodi. Prvi posodi oči, drugi pa roke in noge in tako je možno pot nadaljevati. Niso problemi tisti, ki so bolj ali manj težki, temveč so ljudje tisti, ki so se pripravljeni bolj ali manj odločno spoprijeti z njimi.
Nekega dne je mož, ki so mu posli šli slabo od rok, prišel iz banke, kjer je imel poslednji ostanek denarja. Bil je zelo lep dan, toda mož je hodil po pločniku z žalostnim obrazom. Med hojo je zaslišal glas. Obrnil se je in na vozičku videl moža brez noge, ki ga je z velikim nasmehom nagovoril: “Nasmej se gospod! Zakaj si tako žalosten, ko pa je tako lep dan?” Ta človek se je ustavil in pomislil: “Jaz sem žalosten, ker sem ostal brez “cvenka”, ta mož pa je brez noge, pa vendar tako srečen!”
Vsakdo izmed nas lahko nosile veselje, vero, pogum, le da globoko in resnično želi darovati samega sebe.

IX.4.
Kadarkoli obžalujemo in stokamo, da v svetu ni več prijateljstva in zakaj svet sestavljajo takšni ljudje kot smo mi, ki samo pričakujejo, ne da bi kaj darovali, ki samo zahtevajo, ne da bi kaj žrtvovali, takrat ljubezen med nami umira.

X. KAR DELAŠ, DELAŠ ZA SVOJE DOBRO

X.1.
Dokler živimo v svetu zmed in prevar, je težko razumeti to trditev. Navadno pridemo v Skupnost, da ustrežemo staršem, bratom, ženi, otrokom, čeprav bi morali vedeti, da gre predvsem za nas. Gre za to, da ponovno najdemo veselje do življenja, novo upanje in da damo smisel svojemu življenju. Vse, kar zahtevajo od nas pravila in naloge, ki nam jih nalagajo drugi, ima en sam smisel: da ponovno najdemo ravnotežje, svojo resnično človeško in socialno identiteto, da ponovno odkrijemo izgubljene vrednote oziroma najdemo vrednote, ki jih še nismo nikoli imeli ali cenili.

X.2.
Torej, postati moramo pošteni in pravični, ne zaradi Skupnosti, ampak zaradi nas in našega življenja. Delo ni cena, ki jo moramo plačati, da ostanemo v Skupnosti, pač pa vaja v naporu, ki je potrebenemu za ureditev stvari v glavi, za opravljanje svojega življenjskega poslanstva v duhu in svobodi.

X.3.
Če torej svojega dela ne opravljaš takrat, ko te nihče ne vidi, ne varaš odgovornega v Skupnosti, ampak samega sebe. Če ne delaš, ne kradeš najprej drugim, ampak samemu sebi in tako ponižuješ svoje človeško dostojanstvo. In potem kradeš revnim, tistim, ki so lačni in žejni pravice. Vedno kradeš, kadar nadomeščaš pravico in poštenost z zvijačo. Vedno kradeš, kadar odklanjaš pošten način življenja in se poslužuješ prevar.

X.4.
Treba je spoštovati samega sebe in druge! To je prvo pravilo, ki se ga moramo naučiti. Težko je razumeti in živeti ta program, je pa osnova in izhodišče za vsako resno in resnično delo. Brez samospoštovanja in spoštovanja drugih bo vse naše delo ena sama iluzija, iluzija brez dragocenih in bogatih sadov.

X.5.
Nikoli ne odlašaj na jutri tega, kar moreš storiti danes! Danes imaš možnost in ugodno priložnost, ne veš, če ju boš jutri tudi imel.

X.6.
Kdor dobro seje, bo dobro žel, kdor slabo seje, bo slabo žel. Ne zaupaj svojega življenja slučaju ali avanturi. Živi ga dan za dnem v pridnosti, v delavnosti, v naporu, v resnosti, pa tudi v veselju.
Kar boš delal z ljubeznijo in vero, kar boš delal v potrpežljivosti in pričakovanju, kar boš delal z vztrajnostjo, natančnostjo in velikodušnostjo, ne bo izgubljeno.
Začenjal boš razumevati, kaj pomeni veselje vedrega srca, kaj pomeni zadovoljstvo, ki ga prinaša mir tvoje vesti in mir z ljudmi. Dosegel boš zadovoljstvo v življenju, živel boš brez strahov in mor, odkril boš jasne obraze in prijatelje, katerih življenje je brez hudobije, brez zavisti, brez sovraštva.
Naučil se boš ceniti sončno svetlobo, ne boš iskal nočne teme za skrivanje svojih negativnosti in nesmiselnega življenja, ki si ga živel. Živel boš veselje preprostih in revnih ljudi, toda bogatih v sreči, bogatih v volji do življenja in bogatih v darovanju življenja tistim, ki so izgubili smisel za ponovno odkritje življenjskih vrednot.

X.7.
Če boš delal z ljubeznijo, kar drugi delajo kot svojo obrt ali dolžnost, boš imel bodočnost in tvoje upanje ne bo razočarano. Gandhi, ki se je boril za svobodo svojega ljudstva, je delal z ljubeznijo, boril se je z žilavostjo, upal je proti upanju, veroval je z neomajno močjo. Ni se vdal nasilju, ni se prepustil indiferentnosti, ni se uklonil kompromisom. Danes njegov duh živi v svobodi njegovega ljudstva. Danes se pripravlja svetla bodočnost jutrišnjega dne, če jo boš seveda znal živeti v polnosti.
Koliko ljudi je nezadovoljnih, ker mislijo, da morajo vedno le prejemati, ne da bi kdaj dajali. V svoji sebičnosti doživljajo odklon za odklonom, kajti na obzorju ne vidijo zelene doline novega upanja, saj je zanje po vsej zemlji vzplamtel požar egoizma.

X.8.
Zato pa, dragi moji, darujte vaše vsakdanje napore za graditev novega življenja. Mnogi mladi ne vedo, kaj pomeni veselje, ki izvira iz dajanja, znajo pa izlivati jezo, če ne morejo imeti vsega, kar si želijo, ali kar vidijo. Ob tem ne smemo pozabiti na resnico, ki nas jo je naučil sam Bog: “To, kar človek potrebuje za življenje, lahko stisne v eno samo dlan”. Tega bi se moral zavedati sleherni izmed nas!

X.9.
Ne živi se samo zase, živi se tudi za sočloveka – našega prijatelja. Za prijatelja se živi in za prijatelja se umre!

XI. NE DELAŠ ZARADI NEČESA, DELAŠ ZARADI NEKOGA

XI.1.
Nekdo, ki pride v Skupnost, v začetku razmišlja takole: “Moj oče, moja mama sta mi obljubila, da če me sprejmete, mi podarita…”, “Moja žena, moje dekle, moji … so mi zagrozili, da me zapustijo, če se ne rešim iz svojega brodoloma.”
Ti razlogi so morda lahko le izgovori za vstop, ne morejo pa biti motivi, da nekdo ostane v Skupnosti. To so morda lahko vzpodbude za prve dni, ne morejo pa biti gonilna sila daljše življenjske poti.

XI.2.
Zapomni si za vedno, da kdor dela zaradi nečesa, ima še vedno nedoraslo, otročje mišljenje. Je kakor otrok, ki za opravljeno delo potrebuje nagrado.
Na našo preteklost in na gorje, ki smo ga storili, se moramo naučiti gledati z odprtimi očmi. Da bi mogli bolje razumeti svoje preteklo življenje, moramo mnogo razmišljati, se žrtvovati, se vaditi v duhu, v delu, v spoštovanju drugih. Potrebna sta nam resničen napor in odpoved. Pomembno pa je tudi, da znamo ceniti ponovno pridobljeno veselje in srečo, vedrost in prijateljstvo, predvsem pa ljubezen, za katero smo imeli občutek, da je za vedno izginila iz našega življenja.

XI.3.
Ne smeš imeti strahu pred časom. Pot bo dolga, toda živeti moraš dan za dnem. Želim te spomniti na prošnjo, ki bi jo moral pogosto ponavljati: “O Bog, ne prosim te za mnoge dni, dovolj mi je svetloba današnjega dne; ne prosim te za dolgo pot, dovolj mi je en sam korak.”

XI.4.
Pogosto smo pripravljeni storiti kaj za druge, toda mnogokrat zato, da nas ti občudujejo, da nas potrjujejo, da nas hvalijo. Mnogo težje je takrat, ko je potrebno napraviti kaj za nas same, kajti edina priča za to naše delo sta naša vest in zavest, ki nam govorita, da se vse to, kar delamo zase, ne vidi kar takoj in ponavadi ne prinaša uspehov že danes, ampak šele v prihodnosti.
Torej delati za nekoga pomeni delati za nas same, za naše življenje, za našo bodočnost in za vse, kar nam življenje prinaša. Ni pomembno, ali je naše življenje polno uspehov ali ne, pomembno je, da damo življenju resničen smisel.
Živimo v tehnološko porabniški družbi. Želimo imeti vse takoj. Toda na žalost spremeniti življenje ne pomeni le preprosto zamenjati poškodovanega dela telesa.

XI.5.
Včasih je koga naravnost strah spremeniti svoje življenje in razmišlja nekako takole: “In potem, kaj bo iz mene? Kaj bom delal? Ostal bom sam!” Prav gotovo sta potrebna velik napor in velikodušnost, kajti dejstvo je, da smo še močno prilepljeni na včerajšnji način življenja. Dejstvo je, da se je težko odpovedati določenemu načinu življenja, ki smo ga bili navajeni. Da to lahko storimo, je potrebna velika notranja moč. Ni dovolj, da odstranimo kaj negativnega iz našega življenja in to nadomestimo s pozitivnim. Popolnoma je treba zamenjati stil življenja, način mišljenja in življenja.
Zapomni si misel: “Če želiš zadržati človeka v jarku, moraš stati sam z njim v jarku.” Torej, če ti želiš bolj pravičen, bolj človeški, bolj resničen svet, moraš sam postati bolj pravičen, bolj človeški, bolj resnicoljuben. V nasprotnem primeru je tvoje življenje utopija.

XI.6.
Svet sestavljajo posamezne osebe in tvoja osebnost je tista, ki se mora spremeniti. Svet se začenja spreminjati takrat, ko se začneš spreminjati ti.
Morda se boš smejal in mislil, da sem sanjač, da živim v iluzijah, toda vedi, da je tako. Verjemi mi, natančno tako je! Ne želim te siliti k ničemer. Odloči se, kakor sam želiš – tudi drugače, kakor sem ti jaz svetoval – toda bodi previden, kajti posledice boš nosil ti sam!

XI.7.
Ne smeš pričakovati, da ti “tvoji” ponovno ponudijo dom, kajti če te sprejmejo medse, te to še ne bo spremenilo. Samo tvoja volja je tista, ki te bo spremenila, s pomočjo skupine, in ti dala moč za nadaljnjo pot. Če ne opraviš s svojimi notranjimi problemi jasni in odločno, jih boš ponovno našel- še okrepljene in silovitejše kakor poprej; in če boš tedaj želel storiti kaj pozitivnega, ne boš mogel, ker boš moralno in fizično izčrpan.
Gotovo se bo našel kdo, ki ti bo rekel, da delaš prav. Kakšen “svetovalec” ti bo izdelal lekarniški ali psihoterapevtski načrt in te podprl v tvojih iluzijah, češ da se na ustrezen način srečuješ s svojimi problemi. Osebno ne želim reagirati z miselnostjo socialnih delavcev, strokovnjakov na področju okmografije, sociologov, tehnologov. Tudi ne želim uporabljati političnih analiz. Ne želim sestavljati obračunov dejanskega stanja, ne načrtov za posredovanje. Želim samo pomagati.

XI.8.
Računovodstvo in planiranje zahtevata mnogo časa in na določeni ravni zadevata ob tehnokratski ponos, ki želi tvojo pozornost usmeriti k velikim načrtom, ki se porajajo v glavah posameznikov, ob strani pa puščajo konkretne probleme določenih oseb.
Mi samo svetujemo, kako živeti! Pomoč se nanaša na konkretne osebe. Osebe so tiste, ki me neposredno zanimajo. Ljubezen se ne porazdeli v skupini, ljubezen se daje vsakemu posamezniku. Ljubezen je tista, ki kaj šteje, ki kaj pomeni. Ljubezen je prva in poglavitna stvar. Vem in priznam, da je oseb, ki potrebujejo pomoč za ogromen ocean, toda iz strahu pred tem oceanom ne smemo
ustaviti naše pomoči. Morda je to, kar mi počnemo, samo kaplja vode v morje, toda v primeru, da tega ne bi počeli, bi manjkala tudi ta naša kaplja.

XI.9.
Pomembno in tudi potrebno je, da pomagamo drugim, a pri tem si dobro zapomnimo, da je osnovna stvar pomagati sebi. Sami moramo najprej premagati svojo moralno in fizično revščino. In zato velja: pomagaj nam, da ti bomo znali pomagati, pomagaj nam, da bomo lahko pomagali drugim. V dvoje ali troje več storimo, pa tudi bolje storimo.

XI.10.
Mi smo navajeni videti le fizično zlo in le-to za nas predstavlja resnično in edinstveno bolečino. Zgodi se, da človeka, katerega življenjski utrip je poln žalosti, tesnobe, nesreč in brez sleherne iskrice upanja, ne jemljemo kot notranjega bolnika oziroma človeka s problemi, ampak ga enostavno proglasimo za tepca.
Zapomni pa si, da je borba proti fizičnemu zlu znak, da se to zlo resnično pojavlja. Poglej na problem AIDS-a. In res je tudi, da zagrizeno iskanje pozitivnih rešitev ustvarja duhovno neugodje, ki človeka potiska v osebnostni strah in kolektivne nevroze.
Telesna bolezen lahko rodi duševno, ki je v primeru s prvo še mnogo bolj nalezljiva in prav je, da se tega izogibamo.
Potrebno se je izogibati tudi čustev, ki jih povzročata strah in stud pred telesnimi boleznimi in ki lahko zatemnijo jasnost razuma. Potrebno je skrbeti, da psihološki odklon bolezni ne bi postal odklon vrednot svobode in dostojanstva, odklon ljubezni, ki predstavlja največjo krepost kristjana, bistvo pravice in gonilno silo sleherne človeške pripravljenosti za uspešno delo.

XII. OSNOVNA NAVODILA

A. PROGRAMSKO PISMO

Spoštovani/Spoštovana…
Dobrodošel v tej veliki družini, imenovani Skupnost srečanje. Poklican si, in že zdaj te podpiramo, da ponovno najdeš samega sebe in zaživiš človeka vredno življenje.
Prej si užival drogo, alkohol, tablete in se navduševal nad življenjskimi držami, ki so te vedno bolj pehale na rob življenja. Bežal si pred sleherno človeško odgovornostjo.
Torej nisi tukaj samo zato, da opustiš drogo, ampak da se začneš temeljito spoprijemati z življenjem in prevzemati večjo odgovornost nad njim.
Prepričani smo, da nima nobene vzgojne vrednosti, če te kaznujemo ali ljubkujemo. Nasprotno, to bi povečevalo tvojo željo, da nadaljuješ s prejšnjim načinom življenja.
S strani Skupnosti srečanje boš prejel veliko pripravljenosti, da ti pomagamo v vseh pogledih. Na tebi je le, da nam dopustiš, da ti pomagamo. Za življenje ti je tu darovano zdravo okolje, boš med prijatelji, med katerimi si boš nabiral častne, vendar intenzivne izkušnje.
Ni ti dovoljeno, da se izoliraš, da formiraš posamezne skupinice ali da preživljaš čas na samem. Obvezno moraš odpreti svojo notranjost in komunicirati z drugimi. Zdi se nam, da ti bo pomagalo, če zapustiš svojo lupino in se ne zatekaš v pomilovanje, kajti tako ne boš iskal izgovorov in ne boš odklanjal neprijetnih resnic, ki ti jih bodo prinašala ponovna in ponovna soočanja s tvojo notranjostjo.
Ko boš gost v Skupnosti srečanje, NE BOŠ IMEL STIKOV Z ZUNANJIM SVETOM (z družino, s sorodniki, s prijatelji), VSAJ PRVI MESEC NE! Po prvem mesecu boš lahko pisal, oziroma imel telefonski pogovor enkrat tedensko. Tvoji ožji družinski člani se bodo lahko s teboj srečevali VSAKIH ŠTIRINAJST DNI v centru, katerega gost boš. Za takšen red smo se odločili, da ne bi odvračali tvoje pozornosti od cilja, ki si si ga zastavil: spremeniti stil in način preteklega življenja.
Spusti se s pogumom na realna tla in se predaj tistemu, ki te sprejme. Ne išči izgovorov! Ne vdajaj se domotožju po domu, družini, dekletu/fantu, možu/ženi ali otrokom. Kar boš tukaj naredil, boš naredil zase, pa tudi zanje in za vse, ki te imajo radi. Potrebna sta pogum in iskrenost – danes, ne jutri – kajti sicer boš zapadel v vrtinec prejšnjih spominov in ponovnih vab. In tedaj bo prepozno! Končal boš tam, kjer so končali tvoji prijatelji, ki so samo sanjali, toda niso storili ničesar, da bi svoje sanje uresničili.
Kot zaključek velja povedati tole: NIČ NE POMENI TO, KAR BOŠ OBLJUBIL ALI ZAPISAL, POMEMBNO JE SAMO, KAJ BOŠ STORIL.

B. DESET NAČEL SKUPNOSTI SREČANJE

1. Pravičnost in poštenost.
2. Odgovornost in žrtvovanje (kar delaš, delaš za svoje dobro).
3. Ljubezen in (velika) pozornost odgovornega.
4. Delaj, kakor da bi bil tisto, kar želiš biti.
5. Kdor ne dela, naj ne je.
6. Kolikor boš dal, toliko boš prejel.
7. Imej zaupanje v svojo skupino in tistega, ki se ukvarja s teboj.
8. Bolj išči in se trudi, da boš ti razumel druge, kakor pa to, da bodo drugi razumeli tebe.
9. Bolje dajati kakor prejemati.
10. Ne moreš napredovati, če ne vključiš v svoj napredek drugih.

C. TEMELJNE IN NEIZPODBITNE ZAHTEVE ZA ČLANE SKUPNOSTI SREČANJE

1. Ne droge, alkohola, ne tablet in nobenega denarja!
2. Malo tobaka; največ 10 cigaret dnevno!
3. Nobenega nasilja, nobenih prenapetosti, nobenih izjem!
4. Nikakršnega izoliranja! Nikoli sam, nikoli v majhnih skupinah!

D. ZAPOMNITE SI

Najdragocenejša stvar, ki jo človek mora imeti, je pogum. Ne glede na še tako črne in temne okoliščine – če imaš pogum, lahko premagaš vsako oviro.
Vedno izkoristi v največji možni meri svoje kvalitete. Zapomni si, da nas nebeški Oče uči prositi samo vsakdanji kruh. Vsakdanji kruh je edini kruh, ki ga moremo uživati.
Vsakdo lahko izpolni življenjsko poslanstvo vsak dan, ki ga preživi, pa naj si bo še tako težko.
Vsakdo lahko živi v potrpežljivosti, v ljubeznivosti, v milosti in v čistosti, dokler sonce ne zaide.
To je resnično sporočilo našega življenja.