Skupnost Srečanje, med ljudmi znana tudi kot don Pierinove komune, so komune z elementi strokovnega dela. Namenjene so ljudem na družbenem robu, ki so se tam znašli zaradi različnih težav, predvsem zaradi različnih zasvojenosti. Namen programa Skupnost Srečanje je pomagati ljudem na poti iz zasvojenosti.
V Sloveniji je program prisoten že vse od leta 1991. Prvi samostojni slovenski center pa je don Pierino Gelmini (več o njem tukaj), na pobudo Slovenske karitas, odprl konec leta 1994 v Novi Gorici. Pri tem je pomembno vlogo odigral oče Franc Prelc, ki je že veliko prej v portoroškem župnišču zbiral mlade s težavami zaradi zasvojenosti in njihove svojce ter jim pomagal pri pripravah za vstop v komuno. Danes v Sloveniji pod okriljem Zavoda Pelikan – Karitas, ustanovljenega leta 1997, v okviru programa Skupnost Srečanje, delujejo štiri tovrstne skupnosti oziroma centri in sicer: v Novi Gorici, v Čadrgu nad Tolminom, v Vremskem Britofu pri Divači in na Razborju nad Sevnico.

Leta 1998 se Zavod Zavod Pelikan – Karitas s programom Skupnost Srečanje prijavi na razpis Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Socialna zbornica Slovenije je podala za naš program pozitivno strokovno mnenje.

Leta 2003 je program sprejet v mrežo javnih visokopražnih programov namenjenih pomoči zasvojenim in njihovim svojcem.

Leta 2008 je program Skupnost Srečanje uspešno prestal verifikacijo socialnih programov s strani Socialne zbornice Slovenije in s tem dobil potrditev in priznanje za strokovni pristop in prispevek k delu z zasvojenimi.

Leta 2015 je program Skupnost Srečanje ponovno obnovil verifikacijo in s tem potrdil zaupanje s strani strokovnih krogov in samega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Glavni (so)financerji programa so Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Slovenska karitas (FIHO) in občine (Nova Gorica, Ajdovščina, Tolmin, Divača …).

Program Skupnost Srečanje je namenjen odvisnikom, ki so se odločili, da bodo trajno prenehali z uživanjem drog, alkohola in drugih substanc, ki povzročajo zasvojenost. Zadnja leta je opazen porast nekemičnih odvisnosti (prekomerna raba računalnika, telefona, internetnih aplikacij, hazardiranje …). Namen programa Skupnost Srečanje je odvisniku omogočiti, da spremeni dosedanji način življenja ter se usposobi za samostojno in odgovorno življenje brez zasvojenosti.

Za program je značilen celostni pristop. Organiziran je v obliki manjših terapevtskih skupnosti, kjer posameznik skozi praktično življenje spoznava samega sebe, vzpostavlja drugačen odnos do samega sebe, do odgovornosti, do življenja, družbe, sočloveka in svojcev, ki so tudi del programa. Vsaka skupnost je organizirana kot skupina za samopomoč, kar pomeni, da vsak član skupnosti veliko prispeva k procesu lastnega spreminjanja in spreminjanja drugega. Močno sporočilo skupine, ki ga posameznik počasi privzame, je lastna odgovornost za preteklost kot tudi sedanjost in prihodnost. Določene stvari mora posameznik opraviti sam, skupnost pa mu je v pomoč, podporo in spodbudo. Vzajemna samopomoč pa pomeni, da posamezniki, ki so že vidno napredovali, prevzamejo delno odgovornost za skupino in to postane pomemben vidik lastnega napredka. Elementi samoorganizacije se tesno prepletajo s strokovno podporo strokovnih delavcev, strokovnih sodelavcev in delavcev, ki so zasvojenost uspešno premagali s pomočjo programa Skupnost Srečanje.

Velik delež uspešnosti samega programa lahko pripišemo tudi temu, da je obvezno sodelovanje svojcev tistega, ki je v Skupnosti Srečanje. Program ne samo, da nudi podporo, zaupanje in tolažbo svojcem, temveč si prizadeva, da se spreminjajo tudi svojci in tako prispevajo k dobrim rezultatom. Skupnost Srečanje je zastavila tudi nadgradnjo programa v obliki reintegracije, ki je namenjena tistim, ki so program zaključili in nimajo primernih možnosti za samostojno življenje, ali pa se po zaključku programa, iz različnih razlogov, ne morejo vrniti v prejšnje okolje.