Še zadnji članek v sklopu 5 krat 5 za 25 let Skupnosti Srečanje je pred vami. Vzemite si čas in preberite vsako od teh zgodb, čeprav nelektoriranih.

5. 1.     NIKOLI NI PREPOZNO

V Skupnosti Srečanje sem preživel tri leta v okrevanju od trdih drog. Komuna je moj drugi dom! Z trdo drogo sem se srečal že pri 17ih.  udi ko sem bil že klinično mrtev in se zbudil v šok sobi, kjer so se borili za moje življenje, me to ni streznilo. Praznino v sebi je lepo zapolnila droga, dokler to ni prešlo v morečo moro in obup, ki ga sam nisem mogel več rešiti. Petindvajset let je trajalo, da sem se odločil za zdravljenje. Najprej detoksikacija in potem v komuno, kamor pridem še ves »bogi«, nebogljen in utrujen od mojega življenjskega stila. Vidim fante vse nasmejane iskrene in dobre volje; kako me lepo sprejmejo medse in mi pravijo: »Ne boj se, tu si na varnem, tu smo vsi odvisniki, ki pomagamo en drugemu. In mi pravijo, da je skupnost je šola življenja v kateri se spremeniš. A jaz, kot težki upornik, sem po dveh mesecih zapustil skupnost, a sem se po dveh dneh vrnil nazaj in vztrajal, dan za dnem, do konca programa. pri 43ih. Od tega je minilo že 6 let … Še danes mi pomaga dan za dnem živeti brez omame.  Pozdrav vsem skupaj in objem, dragi bratje in sestre v Skupnosti.

Pavle

5. 2.      VSE SE DA, ČE HOČEŠ

Prvo na kar sem pomislil, ko me je Lojze povabil, da naj napišem kaj mi je Skupnost Srečanje dala, je bilo kako naj moje občutke spravim na papir. Pa naj vseeno poskusim. V Skupnost Srečanje me je prinesla želja po spremembi v življenju. Najtežji so bili ravno prvi meseci v skupnosti, saj sem v vse skupaj močno dvomil. Spraševal sem se, kaj mi pa tej fantje sploh lahko dajo, saj so bili na istem kot sem bil sam. Vendar sem s časom vedno bolj videl pri sebi in čutil, da mi ravno ti fantje veliko dajejo. Soočili so me samega s seboj in preko njih sem uspel spregledati kakšno nezrelo razmišljanje imam, kako me ženejo čustva in kaj je tisto kar ne maram pri sebi. Seveda so tukaj poleg fantov, s katerimi sem živel, ogromno pripomogli tudi vsi ostali sodelavci in prijatelji komune, katerih karakterje sem si vzel za zgled. Pride dan, ko sem tako utrujen, da bi se ga najraje napil. Takrat mi pred oči pride Lojze in se spomnim koliko let je že on abstinent, kar mi pomaga prebrodit krizo. Pa pride dan, ko sem obupan in izgubim upanje, da bom našel sorodno dušo in takrat mi kot strela z jasnega pred oči pride Brane. Spomnim se kako je bil na podobnem kot sem sam in kako čudovito družino si je uspel ustvariti. Kadar se mi pa po glavi podijo misli o smislu, poslanstvu, moralni drži, vrednotah in podobno, se kar naenkrat spomnim Zvoneta in vseh  pogovorov z njim. In pa seveda, ko se smilim samemu sebi in mislim, da mi je najhuje na svetu, se v trenutku spomnim vseh fantov in se zavem da nisem edini in da mi celo ni najhuje, kar mi da nov zagon. Pa naj povem, malo v šali malo zares, eno izmed številnih lekcij v skupnosti. Med obroki namreč ni dovoljeno ničesar jesti. Sam sem na skrivaj bežal v bližnji sadovnjak samo, da sem naredil vsaj en grižljaj v jabolko, pa čeprav v zeleno in kislo. Enkrat pa so me fantje dobili med dejanjem in me soočili z mojim početjem. V tisti sekundi sem uvidel šibkost in nemoč človeške volje. Še isti trenutek sem odpustil Adamu in Evi za storjen greh. Spoznal sem pa še nekaj. Ne glede na to , koliko je dolgo obdobje težkih in mučnih dni, vedno pride tudi dan, ko se počutiš seksi, razumljen, sprejet, čutiš druge, uživaš v lepoti narave, skratka se počutiš super. Za tak dan se splača živet, pa četudi bo samo še eden do konca življenja. Se pa v Skupnosti poleg vseh odgovornosti naučiš tudi tega, da je takšnih dni vedno več. S tem pa raste tudi volja do življenja. Na kratko bi lahko rekel, da mi je Skupnost Srečanje dala vero, da se da marsikaj narediti in orodje, kako to dosežem. Za to izkušnjo sem neizmerno hvaležen.

Gašper

5. 3. ZAČNI PRI SEBI

Pozdravljeni, ime mi je Mišo in sem doma iz obale. Star sem 36 in sem bivši odvisnik od drog. Moja pot odvisnika se je začela pri 16 letih ter trajala do 29 leta. Vmes so sledile tudi krajše enomesečne pavze, a sem kaj hitro zapadel nazaj na staro pot. Poskušal sem marsikaj, da bi se pozdravil, a brez uspehov. Hitre detoksikacije doma, metadonska terapija, razne ustanove za detoksikacijo, kot tudi komune, a brez rezultatov. Nekega jutra leta 2011, sem se kot vsak dan odpravil na metadonsko ordinacijo po terapijo, z edino mislijo, da čim prej opravim svoje in grem nazaj domov, da me kdo nebi videl v takem stanju. Med potjo sem srečal par znancev ter starih sošolcev in se ob pogledu na njihovo lepo, normalno življenje zamislil nad sabo in videl kako se je moje življenje ustavilo in ne gre naprej, temveč samo nazaj. Videl sem, da tako kot sem jaz pristopil in reševal svoje težave ni bilo v redu. Hotel sem pomoč, a le da je po moji volji in  po liniji najmanjšega odpora. Vse bi storil da se pozdravim, istočasno pa prav nič. Dojel sem, da se moram prijeti v roke, si dati priložnost, vzet si več časa zase in poiskat pomoč, ker mi samemu ne bo uspelo. Rekel sem si, pomagaj si in šele potem ti bodo lahko tudi ostali pomagali. Pomoč je bila prisotna z vseh strani skozi vsa leta, a kaj ko je nisem sprejel.

Prišel je trenutek, ko sem se dotaknil dna in se odločil vstopit v komuno Skupnost Srečanje, ter dokončal celoten program. Vmes je bilo dosti vzponov ter padcev, a sem imel ob sebi vedno nekoga, ki me je razumel, mi prisluhnil ter znal svetovati. Fantje, kateri so bili z mano v centru, ter zaposleni v komuni so mi veliko dali ter naučili. Moja naloga je bila le razumeti, zaupati ,vztrajati in tako sem tudi storil. Tega sem si res želel in danes, ko se ozrem malo okoli sebe in vidim kako živim kvalitetno in zdravo življenje, mi ni žal, temveč sem ponosen nase, da sem se takrat tako odločil. Odnosi z mojo družino so danes tudi dobri in zdaj ko se usedemo in kako povemo, se imamo zelo lepo in se čutimo povezane.

Komuna me je naučila kako spoznati bolje samega sebe, kako zaznati razne težave in jih odpraviti, naučila me je čutiti ponovno, se radostiti, pokazati svoja čustva ter zaupati drugim. Dobil sem tudi delovne navade, ki jih prej ni bilo in danes kjer koli delam, me vedno nadrejeni pohvalijo in imajo za dobrega delavca. Najbolj pri srcu pa mi je to, da spet zaupam samemu sebi. Danes vem samo to, če si sam ne boš pomagal, ti ne bodo mogli niti ostali pomagati, vse izhaja iz nas, vse se začne pri nas in od tega je odvisno kako se bo odvijalo tvoje življenje v prihodnje. Le pogumno, ne bo vam žal.

Mišo

5. 4. NAŠLA SEM SVOJO POT 

Pred 18. leti sem sprejela odločitev, ki je mojemu življenju povrnila smisel. Kot najstnica sem zašla na stran pota. Bližnji so me usmerili v Skupnost Srečanje in večno jim bom hvaležna. V komuni ni bilo enostavno, a do dobrih rezultatov se pride le s trudom in naporom. Začela sem delati na osebnosti rasti, kar pomeni, da sem prvič v življenju začela ceniti samo sebe. Spoznavala sem samo sebe z vsemi dobrimi, kakor tudi slabimi lastnosti. Postala sem odgovornejša in skrbnejša oseba, spoznala sem kaj je ponižnost in še in še.
Danes zato ŽIVIM.

Jana

5. 5. SAMO DELO NI DOVOLJ ZA USPEŠNO REINTEGRACIJO

Ko prestopiš prag zaključenega programa misliš, da si dojel bistvo. Ne vem, upam?!
Nekje v mojem otroštvu se je znašel napis: veliko, delaj in moli. Še danes ne vem ali ga do dobro razumem? Za opravljanje dela je potrebna energija, za to pa hrana za dušo in telo. Pri reintegraciji v družbo se moraš vklopiti v sistem z obrati, ki si jim kos, da lahko voziš to nepredvidljivo življenje. Kar pa še zdaleč ni bilo lahko. Delo in počitek, oboje je pomembno. Če nimaš te mere, ne boš daleč prišel. Kar sem opazil pri sebi in tudi pri drugih je, da smo večinoma radi brali. Z mano je bilo tako, od malega. V OŠ me nič ni toliko zanimalo kot knjige in šport. Še zdaj veliko berem. Da razgibam te stare kosti še kak kilometerček pretečem, pa kak krog okoli Gorice z kolesom, da imam še kaj »vetra v laseh«, dokler jih še imam, haha. V veselje mi je, da imam poleg dela še čas za občudovanje vsega tega, včasih tudi za čudenje, in »hvala ti«. In še nekaj se mi zdi pomembno: “Delaj, kot da bi večno živel, moli, kot da bi jutri umrl.” (ljudski rek)

Igor